Biseri Juzne Amerike

Pred nekaj dnevi sva po 24 urah voznje koncno prispela domov. Oba naju se daje jetlag in ponoci ne moreva spati.

Zdaj so tukaj zbrane vse slikce.

Ziga

Vceraj zjutraj sva sredi glavne ulice zajtrkovala krofe z marmelado in vanilijevo kremo. Jasno sva se oba ciso popackala. Nato sva nekajkrat prehodila mestno jedro podolgem in pocez. V mestnem parku sva gledala drevesa in se cudila, kako visoko lahko zrastejo nekatere palme. Gledala sva umazano reko in golobe, ki v njej iscejo hrano. Veliko je psov, ki kar polezavajo po ulicah in so vsi grozno utrujeni. Mateja je jedla kosilo v Burger Kingu, kolikor je pac ostalo od tega ko je Ziga 'samo pokusil' whopper-ja. Ziga si je na ulici delal sendvice. Obiskala sva tudi park, na mestni vzpetini, kjer je polno skritih kotickov, stopnisc, obzidij, kipov, topov in velika fontana s Pozejdonom na vhodu v park. Park je strogo varovan in na vsakem vogalu lahko najdes policaja. Na vrhu hriba je razgledni stolp z razgledom na mesto, od koder se je videl cudovit soncni zahod.

Zdaj bomo s taksiji zapustili mesto in se odpeljali na letalisce, od tam pa domov. Komaj cakama.

Ziga in Mateja

Ziga me jezi in noce z menoj gledat televizije in spanskih nadeljevank. Vceraj je v tistem zanikrnem mestu sredi puscave zmanjkalo vode in niso delale restavracije. Z Zigatom sva si kupila instant juhico, spagete, konzervi tune in paradiznikovo omako ter si skuhala kosilo v hotelski kuhinji. Zvecer smo jedli hrenovke, cips, napolitanke in pili pivo, ki je po mojem okusu kar ok. Danes smo se zjutraj prebudili v San Pedru in se z avtobusom popeljali do letalisca v bliznjem kraju Calama. Tam mi je Ziga kupil ze drugi sladoled v celem mesecu. Pojedla sva se sendvice s salamo in sirom ter se vkrcala na letalo. Polet je potekal brez zapletov, le enemu potniku je postalo slabo in je malo bruhnil. Ziga se je smejal. Cez 2 uri smo ze cakali na prtljago v glavnem mestu Cila, Santiagu. S kombijem smo se odpeljali do hotela Paris. Obetavno ime, a ne ponuja kaj dosti. Soba je hladna in voda tudi. Tudi danes tusiranje odpade. Mene to prevec ne moti, bomo vsaj na milu prisparali. Kar je zanimivo v Santiagu, so ulice, poimenovane po tujih mestih. Nas hotel jasno stoji na pariski ulici, nedalec stran je ulica San Francisco itd. Potem smo druzno zakorakali po mestnem bulvarju do velike trznice z ribami in ribjimi restavracijami ter si tam privoscili lososa z zelenjavo in pomfrijem. Nato smo se sprehodili po parku in obredli vse stojnice s turisticnim blagom. Ziga je pojedel se ogromen sladoled in bil skrajno zadovoljen, meni pa je mesto vsec zaradi manj kaoticnega prometa, zelenic v parkih, urbanih ljudi in nacina zivljenja. Nad mestom je na vzpetini posavljen kip Marije z razprostrtimi rokami. Nazaj do hotela smo sli s podzemno zeleznico.

Jutri imamo prost dan. Pozabila sva si kupiti zajtrk. Tomaz (vodic) nama je predlagal, da obisceva mestni zoo, ker 'sm jst baje bl za zivali'. Zdaj bom koncala, ker teh deset vrstic pisem ze kar lep cas pa se en cudak na sosednjem racunalniku ves cas pohrkuje in pokasljuje. Ziga pravi, da ima najbrz malarijo.

Mateja

San Pedro je mesto na 2500m n.m.v. Obcutno se pozna, da smo 2000 m nizje, saj je cez dan precej vroce, ponoci pa se vedno mrzlo. To je mesto sredi puscave in je nastalo kot vmesna postaja za turiste, ki potujejo bodisi v Bolivijo, bodisi v Santiago. Cene so priblizno 2x visje, kot v Boliviji in tako primerljive Evropskim (ali pa se drazje). Po nastanitvi v hostlu smo sli na vecerjo, kjer sva jedla goveji jezik. Bil je presenetljivo dober. Sledila je sicer majhna, a bozanska sladica (po Matejino). Naslednji dan smo se ob devetih zjutraj odpravili na peturno jezo konj. Jezdili smo po kanjonu in na vrh kanjona, nato pa se nazaj spustili po sipini. Nekaj konj je bilo neubogljivih, najbolj nagajiv pa je bil Matejin, ki je ostale konje kar naprej brcal in grizel. Po jezi so nas vse bolele riti in kolena, Matejo pa se roke, saj je morala ves cas zategovati uzdo. Riti nas bolijo se danes. Po jezi smo sli na ogromno pico. Zvecer smo se se malo druzili v kuhinji ob kozarcku rujnega (ki ga prodajajo v 2L tetrapakih in je zelo dober; slisi na ime Santa Helena). Naslednji dan popoldan smo imeli izlet v dolino Lune. Z avtobusom smo se ustavljali na razglednih tockah. Najprej smo si ogledali dolino smrti, ki so jo sprva hoteli poimenovati marsova dolina, kar pa se je slisalo podobno kot dolina smrti (v spanscini), zato je se danes znana kot dolina smrti. Od tam smo videli, kako gradijo bojda najvecji observatorij na svetu, ki naj bi bil dokoncan leta 2011. Nato smo si ogledali 'tri Marije', ki so v bistu trije kamni, nic kaj podobni Mariji. Blizu njih je rudnik soli. Izlet smo koncali z opazovanjem soncnega zahoda (spet), nato pa smo po sipini stekli do avtobusa. Danes je vecina nasih sla v 'toplice', midva pa sva si vzela prosto. Kot je razvidno, potovanje ni vec tako razburljivo in zdaj samo se cakamo na letalo proti Evropi. Jutri gremo z letalom v Santiago (namesto 24-urne voznje z avtobusom; cena je 2x drazja), kjer si en dan ogledamo mesto, naslednji dan (31.7.) pa ze letimo v Madrid. Let imamo mislim da okoli 18-19ih (po lokalnem casu), pred Tivoli pa naj bi prisli 1.8. okoli 23. ure.

Slike bova mogoce dala na internet, ce bova utegnila. Sicer pa, ko prideva v Ljubljano.

Ziga in Mateja
-----------------------------
Mami, za 1.8. okoli 23h narocam gosto govejo juho z blekci. Hvala.

Ziga
=================
Mami, za 1.8. okoli 23h v Tivoliju narocam cokolado Milka z lesniki. Hvala.

Mateja

Preden smo se podali na tridnevno voznjo z jeepi, smo v Uyuni-ju uredili se mejne formalnosti, saj voznjo koncamo na meji s Cilom. Nasa skupina sedaj steje 17 ljudi (stirje so sli v La Pazu domov), tako da smo imeli tri jeepe (6 + 6 + 5). Jeepi so bili Toyota Land Cruiserji (tu je 90% vozil znamke Toyota). Midva sva se vozila skupaj z vodicem Tomazem, tako da smo bili v najnovejsem jeepu, ki je tudi vozil prvi. Zato se nam na sreco ni prasilo pred ocmi in smo lahko obcudovali pokrajino. Kar se tega tice, je bil to res najlepsi del potovanja. Gremo po vrsti. Prvi dan smo se vozili po (bivsem) slanem jezeru, rece se mu Salar de Uyuni. Jezero se je posusilo pred 15.000 leti, ostalo je samo ogromno soli. Debelina soli je od nekaj centimetrov pa do 14 m. Tezko je opisati z besedami, se najbolje je: vse je belo! Izgleda, kot da bi vozili po snegu oz. ledu. Salar de Uyuni je velik za polovico Slovenije. Ustavili smo se v hotelu iz soli, v katerem se da se danes prespati. Vse v tem hotelu je iz soli: pohistvo, zidaki, ... Pot smo nadaljevali do otoka kaktusov. Vecina ostalih otokov je pustih, na tem pa raste ne tisoce kaktusov. Ti kaktusi rastejo 1 cm na leto. Najstarejsi se je posusil decembra lani, star 1203 let, visok 12 m. Pred otokom kaktusov smo delali se zanimive fotografije na beli podlagi in imeli kosilo. Na poti do hostla na robu jezera smo se opazovali soncni zahod. V hostlu smo imeli se turnir v ping-pongu in vecerjo. Naslednje jutro smo po soncnem vzhodu pozajtrkovali in se odpravili na voznjo po bolivijskem altiplanu. Vozili smo se ob meji s Cilom in opazovali vulkane, visoke 5-6 tisoc metrov. Kosili smo ob nekem jezeru, ob katerem je bilo veliko boroxa (snovi, ki jo dajejo v pralne praske), tako da je bila obala cisto bela. Ob jezeru je bilo veliko ptic in presenetljivo tudi obadov. Na poti do drugega prenocisca smo opazovali se viskace (visokogorski zajci), vikunje, lisice in tudi neko ptico, podobno kokosi. Ustavili smo se ob kamnitem drevesu. Malo kasneje smo lahko opazovali se skulpture iz lave, ki je po izbruhu zamrznila in se ustavili ob jezeru, kjer je bilo na tisoce flamingov. Spali smo ob laguni Colorado. Ta laguna je popolnoma rdece barve, to pa zaradi rdecih alg. Ob njej je bilo polno boroxa. Ob tej laguni po soncnem zahodu postalo svinjsko mrzlo. Povecerjali smo skromno vecerjo in se odpravili spat (ob 20:30). Spali smo v spalkah in pokriti z dekami: Ziga z dvema, Mateja pa s stirimi. Vstali smo ob 5:30 in si niti priblizno nismo mogli predstavljati, kaj nas caka. Odpravili smo se na visino 5000 m, kjer smo obcudovali fumarole. Zunaj je kar krepko pod niclo, iz zemlje pa bruha para. Nepopisljivo! Sicer malo smrdi po zveplu, pa nic zato. Na fumarolah smo tudi opazovali soncni vzhod. Nato smo se spustili za 500 m, slekli obleke in se vrgli v vodo! Na visini 4500 m je pretocni bazen, v katerem ima voda nad 30 stopinj Celzija. Tu so namrec stevilni topli vrelci. Ko smo se malo segreli, smo si sli se ogledat zeleno in belo laguno, ter pozajtrkovali v koci blizu njih. Prvic do sedaj smo dobili sir. Cez 10 minut smo bili ze na tromeji Bolivija-Cile-Argentina. Tam so nam pregledali potne liste, nato pa smo se z avtobusom spustili za vec kot 2000 m do San Pedra de Atacama. Atacama je najbolj suha puscava na svetu. Tam so nam najprej pregledali ruzake (v Cile ni dovoljeno prenesti sadja, neobdelanega lesa, zivalskih produktov in podobnega), nato pa smo se nastanaili v hostlu.

Ziga in Mateja