Uyuni

Preden smo se podali na tridnevno voznjo z jeepi, smo v Uyuni-ju uredili se mejne formalnosti, saj voznjo koncamo na meji s Cilom. Nasa skupina sedaj steje 17 ljudi (stirje so sli v La Pazu domov), tako da smo imeli tri jeepe (6 + 6 + 5). Jeepi so bili Toyota Land Cruiserji (tu je 90% vozil znamke Toyota). Midva sva se vozila skupaj z vodicem Tomazem, tako da smo bili v najnovejsem jeepu, ki je tudi vozil prvi. Zato se nam na sreco ni prasilo pred ocmi in smo lahko obcudovali pokrajino. Kar se tega tice, je bil to res najlepsi del potovanja. Gremo po vrsti. Prvi dan smo se vozili po (bivsem) slanem jezeru, rece se mu Salar de Uyuni. Jezero se je posusilo pred 15.000 leti, ostalo je samo ogromno soli. Debelina soli je od nekaj centimetrov pa do 14 m. Tezko je opisati z besedami, se najbolje je: vse je belo! Izgleda, kot da bi vozili po snegu oz. ledu. Salar de Uyuni je velik za polovico Slovenije. Ustavili smo se v hotelu iz soli, v katerem se da se danes prespati. Vse v tem hotelu je iz soli: pohistvo, zidaki, ... Pot smo nadaljevali do otoka kaktusov. Vecina ostalih otokov je pustih, na tem pa raste ne tisoce kaktusov. Ti kaktusi rastejo 1 cm na leto. Najstarejsi se je posusil decembra lani, star 1203 let, visok 12 m. Pred otokom kaktusov smo delali se zanimive fotografije na beli podlagi in imeli kosilo. Na poti do hostla na robu jezera smo se opazovali soncni zahod. V hostlu smo imeli se turnir v ping-pongu in vecerjo. Naslednje jutro smo po soncnem vzhodu pozajtrkovali in se odpravili na voznjo po bolivijskem altiplanu. Vozili smo se ob meji s Cilom in opazovali vulkane, visoke 5-6 tisoc metrov. Kosili smo ob nekem jezeru, ob katerem je bilo veliko boroxa (snovi, ki jo dajejo v pralne praske), tako da je bila obala cisto bela. Ob jezeru je bilo veliko ptic in presenetljivo tudi obadov. Na poti do drugega prenocisca smo opazovali se viskace (visokogorski zajci), vikunje, lisice in tudi neko ptico, podobno kokosi. Ustavili smo se ob kamnitem drevesu. Malo kasneje smo lahko opazovali se skulpture iz lave, ki je po izbruhu zamrznila in se ustavili ob jezeru, kjer je bilo na tisoce flamingov. Spali smo ob laguni Colorado. Ta laguna je popolnoma rdece barve, to pa zaradi rdecih alg. Ob njej je bilo polno boroxa. Ob tej laguni po soncnem zahodu postalo svinjsko mrzlo. Povecerjali smo skromno vecerjo in se odpravili spat (ob 20:30). Spali smo v spalkah in pokriti z dekami: Ziga z dvema, Mateja pa s stirimi. Vstali smo ob 5:30 in si niti priblizno nismo mogli predstavljati, kaj nas caka. Odpravili smo se na visino 5000 m, kjer smo obcudovali fumarole. Zunaj je kar krepko pod niclo, iz zemlje pa bruha para. Nepopisljivo! Sicer malo smrdi po zveplu, pa nic zato. Na fumarolah smo tudi opazovali soncni vzhod. Nato smo se spustili za 500 m, slekli obleke in se vrgli v vodo! Na visini 4500 m je pretocni bazen, v katerem ima voda nad 30 stopinj Celzija. Tu so namrec stevilni topli vrelci. Ko smo se malo segreli, smo si sli se ogledat zeleno in belo laguno, ter pozajtrkovali v koci blizu njih. Prvic do sedaj smo dobili sir. Cez 10 minut smo bili ze na tromeji Bolivija-Cile-Argentina. Tam so nam pregledali potne liste, nato pa smo se z avtobusom spustili za vec kot 2000 m do San Pedra de Atacama. Atacama je najbolj suha puscava na svetu. Tam so nam najprej pregledali ruzake (v Cile ni dovoljeno prenesti sadja, neobdelanega lesa, zivalskih produktov in podobnega), nato pa smo se nastanaili v hostlu.

Ziga in Mateja